Monthly Archives

September 2015

BOOKS

Matjaž Schmidt

September 29, 2015

Na današnji dan leta 2010 je umrl Matjaž Schmidt. Slovenski akademski slikar in ilustrator. Imela sem to čast, da sem ga spoznala. Pa ne le to, celo kozarec vode sem spila v njegovem stanovanju v Ljubljani. Skupaj sva sodelovala pri nastajanju knjige Oglas za eno mamo. Jaz urednica, on ilustrator. Pa sem njegova dela poznala že od prej. In kako sem se veselila njegovih ilustracij, ki nam jih je prinesel pokazat v založbo! Tisto povabilo k njemu domov je bilo pa tudi stresno. On je bil zame VIP, sedela sem kot miška na stolu in samo poslušala in z očmi hitro skenirala njegovo stanovanje. To je bilo pravo umetniško stanovanje. Na nekem kupu polno knjig, kar nametanih. Pa raznih ilustracij, ki so se kar prekrivale med seboj, toliko jih je bilo. Ali pa njegove barvice. Na stotine, kot mavrica so ležale na mizi. Pogled nanje mi je kar pričaral nasmeh na obraz. No saj zato pa otroci obožujejo njegove ilustracije. Ker je risal s tako milino, tako resnično in natančno. Domišljije mu zagotovo ni manjkalo. Ko sva z direktorjem zapuščala njegov dom, sem si rekla, če bom kdaj imela otroke, bom gospoda Schmidta prosila, naj mi nekaj naslika za njih. Potem pa je prišla ta grozna bolezen, ki ne sprašuje, samo vzame. In nisem dobila njegove ilustracije. Imam pa čudovit spomin, v glavi in v tej knjigi. Pojdite danes v knjižnico po eno izmed njegovih knjig in predstavite gospoda otrokom, da ga ne bomo pozabili!

FOOD&DIY

Magnetki

September 28, 2015

Nora sem na tole napravo, ki se ji reče pirograf. In tole so moji magnetki za na hladilnik. Povsem preprosti, a tako lepi! Še sin jih rad prestavlja po hladilniku.

Processed with VSCOcam with f2 preset

 

Processed with VSCOcam with f2 preset

 

BITS&PIECES

Awkward situacija

September 28, 2015

Najprej o tej situaciji. OK, recimo, da sem se odločila, da bom bolj pogumna glede določenih stvari. Da bom čim večkrat (vsak dan bi bilo še bolje za mojo samozavest) naredila nekaj pogumnega. Pogumnega za mene. Recimo, da bom oblekla tisto majčko, ki jo imam že več kot leto v omari in je kar ne upam, ker pač menim, da mi ne pristoji tako dobro. Zakaj sem jo potem že kupila, se sprašujem tudi sama. No take zadeve. Vem, butaste zadeve, a meni povzročajo kar en cmok v grlu … En tak cmok je tudi sprehod mimo gruče ljudi (OMG a se to še komu dogaja, please say yes, please say yes). Itak me nihče ne opazi, ne vem zakaj tak big deal. A ne, jaz se jih izognem, še mimo ne upam. Naj si bodo mladi, stari, ma še skupini iz vrtca bi se najrajši skrila. Za tiste, ki ne veste, naš vhod v stanovanje je poleg lokala. Mislim, da mene in mizo z gosti ločijo trije metri, za predstavo. A tu ni bilo druge možnosti. Ko se približam prvim vratom, prestavim v najhitrejšo in zbešim mimo. Ponavadi se mi zatakne jopica, mi pade kaj na tla, sinu skoraj podrzam roko ob ograjo. Murphy! Da preidem k današnji situaciji: mesnica v naši bližini je nasproti lokala. Zato je ne obiskujem. Ker imam pač možnost, da grem v kako drugo trgovino. Danes pa sem rekla, dovolj je tega, grem v mesnico 🙂 In da bi res šla, da se v zadnjem hipu ne bi premislila, sem na glas to povedala tudi tašči, in tako res ni bilo več izhoda. Globoko sem dihala na poti do tja. Nekaj metrov pred mesnico in lokalom se ustavim, preverim in res pred lokalom kake 20 ljudi, vzamem telefon in se pretvarjam, da telefoniram. V tem sem zelo dobra! Nataknem si še očala. Sin me skoraj ni prepoznal, tako dobro sem se zamaskirala. Hodim. Najprej z enim kolesom vozička zapeljem v luknjo (eno in edino) pred vrati. Kolo mi uspe rešiti. Skoraj na cilju. Odložim telefon, zagrabim kljuko na vratih in … Zaprto! Awkward!!! Hitro spet zagrabim telefon in začnem “pogovor” 🙂 In odhitim stran. OMG, kaj je narobe z mano. Ne, ne, OMG, zakaj imajo ob ponedeljkih zaprto?!?!?! Ko se končno opogumim in mi takole zaprejo vrata. Ja res, zelo dobro za mojo samozavest.
To je to. Zagotovo moj najslabši del dneva.

 

BITS&PIECES

My Bday wishlist

September 24, 2015

Ta ta ta taaaa … Bliža se moj praznik in prijateljica Irena me je prijazno opomnila, naj sestavim seznam želja. Za darila seveda. Pa ni enostavno. OK po res doooooolgem premisleku, bi lahko na prvo mesto dala Channinga iz filma Magic Mike (v točno taki opravi, kot je v filmu, da ne bo pomote). I love guys that know how to move (topless), zato sem se tudi poročila z mojim 🙂 Zelo bi bila vesela tudi, če bi se pred menoj pojavil Ryan Gossling. OMG a ste ga videle v filmu Crazy Stupid Love. A ker sem realna in skromna punca, bo vredu tudi Tomi 🙂 Ne, hecam se. Tile fantje so vsi super, a smo spet pri telesu in ne srcu.
Nazaj k seznamu. Vbistvu seznama ni. Ni ga. Ker vse imam. Ljubezen in zdravje. In družino in prijatelje. Kar bi si res zaželela za prihodnje leto moje starosti, in tole bo slišati kot tisti odgovori za miss sveta, je preprosto: da bi moja družina, prijatelji in jaz ostali zdravi, se imeli radi in uživali skupaj! Če je kaka možnost, da to zapakirate v lično embalažo, dodate lepo pentljico in par iskrenih besed, potem ste zadeli in bom presrečna takega darila!
Čin čin vsem, ki praznujete to jesen!

MOTHERHOOD

O ponosnem ženskem telesu

September 22, 2015

Preberite si tale članek. O mamici štirih fantov. O štirih porodih, ki so spremenili njeno telo. A ga ne skriva. Nasprotno, želi, da bi njeni otroci videli in vedeli, da niso vse punce manekenke in da se žensko telo skozi leta ter skozi nosečnost spremeni. In da moramo biti punce na svoje telo, kakršno koli že je, ponosne! Bravo; ta članek bi si najrajši sprintala recimo 20x in si ga nalepila na vse stene in vrata stanovanja. Mogoče bo moja samozavest potem kaj boljša. Delajmo na tem, da ne bodo naši otroci iskali popolno izklesanega partnerja, temveč osebo, ki jih bo ljubila in bo imela srce na pravem mestu. Kot je rekel Tomi: “Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce!”.
Tukaj pa še zanimiv Instagram profil za vse tiste, ki ga imate. Priporočam! Mamice po rojstvu, čudovite fotografije in zgodbe, ki se dotaknejo!

PEOPLE

Angie iz Kanade in spomini

September 20, 2015

A sem vam že povedala, da imam sorodnike v Kanadi? 🙂 Angie in Peggy sta sestri. Obe sta nas že obiskali, a z Angie je bilo pa res noro (to je bilo leta 2011). Punca je za žur, spontana, polna energije, odprta … Odlična družba. In tudi ona je bila navdušena nad Slovenijo. In našimi fanti. Se spomnim, da sva se na poti v Ljubljano ustavili na Petrolu. In nama je nek random fant (uslužbenec) pomil vetrobransko steklo. Angie je bila takoj zagreta. Kako je handsome in hot, je govorila. OK, zdelo se mi je, da je to le opazka. Ne, midve se odpeljeva in ona je dejansko hotela, da čimprej obrnem, da greva nazaj in da mu bo dala telefonsko številko, naj pokliče. Meni je kaj takega nerodno in kar nisem verjela, da misli resno. Pa je! In sva zavili z avtoceste dol, obrnili, pa spet dol in nazaj na avtocesto na Petrol. OMG! To so pa Kanadčanke 🙂 Pa sploh ni bila razočarana, da ni klical, vbistvu je rekla, da je njemu lahko žal, da je ne bo pobližje spoznal 🙂 In od takrat naprej sem tisti teden trepetala za vsakim fantom, ki sem ga opazila na kilometer in se mi je zdel, da ji bo všeč, da se bo treba približat in začet pogovarjat. To pa je samozavest, kajne 🙂
Torej, Angie sem prosila, če mi na kratko napiše par spominov na Slovenijo in tole je poslala:

*Driving with you with Adele playing…”I Won’t go….”
*your husband sleeping the backseat
*Gelato in Piran
*How HOT the weather was in May…
*The birthday bush party 😉
*Hanging out with all of your friends
*EVERY view from the car looking like a postcard
*your mother-in-law doing my laudray with such love and care
*Having breakfast with your mother-in-law– her using her few words in English. Me using my few words in Slovenian – and us both totally understanding each other.
*your mother-in-law making me 3 eggs when I asked for 1 😉
*Listening to your husband’s English….
*The “Spomeene” book you gave me at the airport and our sweet but tearful goodbye…
* Feeling soooo at home with you all.

Angie ima tudi svoj blog na res enkratno temo: najboljši del dneva! Je res dobra ideja ob koncu dneva, ko se umirimo, popredalčkamo dogodke, ki so se zgodili, in jih analiziramo. In izberemo najboljši del dneva.
Ker današnji dan še ni končan, vam zaupam moj najboljši del včerajšnjega dneva: klepet s prijateljico ob zelenem čaju in odkrivanje njenih talentov, ki so me enostavno prevzeli v vseh pogledih!

PEOPLE

Peggy iz Kanade

September 17, 2015

Tega v zapisu O meni nisem zapisala, a lahko se pohvalim, da imam sorodnike v Kanadi 🙂 Odkar sem se poročila seveda. In včasih imam res občutek, da so bolj moji sorodniki kot moževi. Ker pač obožujem angleščino in komaj čakam, da lahko z njimi poklepetam. Mož angleščine ravno ne obožuje, a pogovarja se pa vedno največ izmed nas vseh. In potem se smejimo njegovim izrazom in rešujemo uganke, kaj je želel povedat. Recimo veverica je square, rakci so crisps, zobotrebci pa toothwood 🙂
Tokrat sem na čvek povabila Peggy. Je žena in je mama. Bentley je star leto in pol. Peggy dela v hotelu na čudoviti lokaciji Niagara on the Lake, tukaj lahko vidite, da so jo v službi uporabili tudi za manekenko. Super, kajne! Je res enkratna punca, vedno nasmejana in odlična mama. Vprašanja in odgovore sem pustila kar v angleščini. Boste vse razumeli.

Q: How did you tell your husband you were pregnant? How did he react?
A: I took a pregnancy test and asked him if he wanted to look at it with me and he said he wanted me to look at it first and then tell him. It was a positive test and when I told him, he started laughing, kissed me on the cheek and said “This is the only baby we are having!”

Q: Did you get any good advice while pregnant and later with your baby?
A: I have lots of close girlfriends who were already mothers when I found out I was pregnant so they helped me a lot along the way.
Get lots of rest, take your prenatal vitamins and enjoy any quiet time you can before the baby comes!
Sleep when the baby sleeps!  I didn’t take naps when my baby did for the first year and then started – I wish I put my head down when he did – would have made me feel so much more fresh and ready for when the baby wakes up!

Q: Did your body go through any big changes while pregnant?
A: My hair and nails looked GREAT from the prenatal vitamins!

Q: How did you cope with getting back to work?
A: I was ready to come back to work – I missed my job and my team here at the hotel.
I knew that placing Bentley in daycare when he was 1 year was the best thing for him – he LOVES being with his friends and has lots of fun while I am at work!

Q: How did Bentley get used to daycare, did he cry a lot?
A: He loved it from the day he went – we choose a home daycare and it was a safe, quiet, happy place with other kids. He never cried – I cried the day I dropped him off for the first time!

Q: Is there anything you wish you would do differently (about being pregnant, baby etc)?
A: Get more rest when I could!

Q: Your husband has severe back problems and you are often alone for everything, how do you manage?
A: I try my best….it’s been tough but Bentley is a little angel and when I feel stressed or overwhelmed, I look into his eyes and know that raising him makes it all worthwhile.

Q: How do you take time for yourself?
A: That hasn’t happened yet but I will let you know when I do!

 

MOTHERHOOD

Vsakodnevne radosti

September 15, 2015

Ahahahahah, odkar sem videla tale članek, se kar smejim. Tiste s hrano že poznamo. Parket je vsak dan na novo zapacan, sledi kosila so vidne še kak meter okoli stola. Najbolje je, kadar jemo juho. Si predstavljate: v roki z robotskimi refleksi je žlica, ki jo kot zakleto vedno obrne narobe, tudi če jo popravim, in potem cilja na krožnik, zadane, pomeša levo desno, ne v krogu, da gre pol juhe čez krožnik in na mizo, potem z roko paca to juho po mizi in s prsti v usta, zopet cilja z žlico v krožnik, končno mu uspe in zajame in potem kot torpedo ustreli iz krožnika čez svojo desno ramo na steno za njim (tukaj je namreč hotel čim preje zadeti usta). Po tem pa končno poliže žlico oziroma, kar je ostalo na njej. Mož me vsak dan znova krega, meni je pa prav zabavno. Kako pa se bo otrok naučil, če ne bo poskusil. Da ne omenim, kako potrpežljiv je, tolikokrat cilja pa komaj zadane in ne omaga. Kapo dol, mi odrasli bi bili raje lačni. Poleg tega že razmišljam, da bom madeže na steni pustila in jih spremenila v umetnino. Kupim okvir in ga dam na madež, voila!
In si  že predstavljam sina in kaj vse naju z možem še čaka. Najbolj se veselim št. 13 🙂 Ko bo napočil ta čas, zagotovo objavim fotko!

MOTHERHOOD

Uvajanje v vrtec

September 13, 2015

Upam, da še nisem prepozna in bo tole v pomoč!
Začelo se je novo vrtčevsko leto in prva uvajanja v vrtec. Da bo staršem lažje, sem povprašala diplomirano vzgojiteljico in pedagoško vodjo Baragovega vrtca Alenko Pelko, ki ima za seboj že 14 let izkušenj in je tudi sama mama trem otrokom, kaj lahko starši storijo, da bo uvajanje lažje:
1. starši morate biti mirni, otrok čuti, kadar je starš nervozen
2. starši morate zaupati ljudem, ki jim predajate svojega otroka
3. vzpostavite obred slovesa; otroci imajo radi rutino, da točno vedo, kaj bo sledilo. Poslovite se PRED igralnico (v garderobi) in ne zavlačujte. Če ste se npr. dogovorili za en objem in en poljub, se tega tudi držite! Otrok tako ve, da ko se bodo vrata igralnice odprla, bo vstopil. Tudi če bo jokal.
4. starši se morate zavedati, da se vsak otrok navadi in da je normalno, če otrok joka!

In še pomemben nasvet ga. Pelko: otroka naj uvaja tisti starš, ki je čustveno bolj stabilen!

Tukaj pa še nekaj izkušenj mamic:

Irena, mamica dveh fantov in deklice
Midva sva imela (imava) kar srečo. Že pri prvem otroku sva izbrala vrtec, v katerega sva res verjela in nama je bil občutek všeč. Potem sva spoznala še vzgojiteljico, ki sva ji takoj zaupala, sledila njenim načrtom oziroma priporočilom glede uvajanja otroka in ne spomnim se kakšne posebne krize. Mislim, da tudi otroci začutijo mir in zaupanje v starših in se temu primerno tudi odzovejo. Pri drugem in tretjem otroku pa je bilo še lažje za vse. Izkušnje so bile odlične in tako drugi kot tretji otrok sta že kar čakala, da se priključita vrtcu.
Pred vpisom v vrtec smo večkrat obiskali igrala (v parkih), omogočili druženje z vrstniki, se pogovarjali o vrtcu, brali knjige (Medo Jaka gre v vrtec 100x :).Potem smo skupaj pripravili nahrbtnik, kupili copatke – ta priprava je bila vsakemu zelo všeč – in ponosno odkorakali v vrtec 🙂 Pri najmlajšemu opazim pa eno posebnost. Veliko bolj sodeluje in gre lepo v vrtec, če ni lačen. Tako da ima že pred odhodom od doma obilen zajtrk. In potem se mirno odpraviva proti vrtcu – brez težav. Pred igralnico pa vedno nasmeh, objem in poljubček. Prepustim mu, da potrka na vrata (to mu je všeč), mu jih pomagam odpreti, potem pa samo še pozdravim vzgojiteljice in čim hitreje! grem.

Maja, mamica deklice
Našo malo smo na vrtec začeli pripravljati že zelo zgodaj. Ko je bila stala okrog 5-6 mesecev ali pa še prej, smo zašli v kakšno igralnico, in še ko se ni premikala in je samo sedela ali pa samo ležala, je že bila sredi svojih vrstnikov. Otročke smo ves čas vključevali v njeno življenje, na prvo “zabavo” je šla že pri enem mesecu :).
Ker babic nimamo na dosegu rok, je že pri 12. mesecih najprej šla za en teden v varstvo k varuški, katero sta z očijem en dan prej obiskala za par uric, v ponedeljek pa sem jo jaz s cmokom v grlu odpeljala k njej. Brez problema! 🙂 Nobenega jokanja, nobenega oklepanja mamice, varuška me je vsako uro obveščala, kaj sta delali in tako je že en teden pred vrtcem preživela pri neki “tuji” osebi. Brez težav.
Potem pa je prišel dan za vrtec. Ves čas smo jo pripravljali, da bo šla v vrtec, k prijateljčkom, da bodo tam vzgojiteljice, da se bodo igrali, ustvarjali, plezali, telovadili …
Prvi dan smo šli vsi trije skupaj. Prišli smo do garderobe, že je imela označeno svojo omarico. Prebrali smo ji, kdo bo sedel zraven nje, jo preobuli v copatke in smo šli, (NIKOLI je ne nosimo v vrtec, sem mnenja da pač otrok od avta do igralnice mora iti peš), šla je peš, odprli smo vrata, začela je objemati vse svoje prijateljčke, ja dobesedno jih je začela objemati! Še midva nisva mogla verjeti, da bo tako, pa čeprav sva največja zagovornika vrtca, in servica babic, tudi če bi imela to možnost, ne bi nikoli izkoristila. Zapodila se je med igrače in se igrala, začela po svoje komunicirati s svojimi novimi sošolci in po nekje 2 urah smo vrtec zapustili. Drugi dan sem jo že pustila tam kako uro, tretji dan je šel z njo oči, jo je pustil že do kosila, četrti dan je v vrtcu spala. Uvajenje je potekalo brez  vseh težav.
Kriza se je pri nas začela po nekje enem mesecu, ko je prišlo do situacije, da se me je zjutraj oklepala. Meni je bilo tako noro hudo, da je jutranjo vožnjo v vrtec za kakšne dva dni prevzel oči. Potem je bilo spet ok. Popoldanski jok je bil prisoten precej dalj časa. Ko sem ob 17:00 vsa izmučena prišla iz službe in ko me je zagledala na vratih, se je začela jokati in se me je oklepala vse čas. To je trajalo kar nekaj časa, včasih sva bila obadva že na koncu z živci, priznam, ker niti nisva vedela ali je to od vrtca ali je od zobkov (naenkrat so ji rasle vse štiri štirke), ampak vsakič znova sva ji prigovarjala, da je v vrtcu super, da mami in oči prideta popoldan, da midva morava v službo.
Midve imava zjutraj vsak dan isti ritual. Ko je bila stara okrog enega leta sem jo jaz preoblekla, pojedla je jogurt in šli sva do avta. V avtu sva se pogovarjali, kaj bodo počeli v vrtcu, da jo pride potem iskat oči in če ji bo kateri otroček nagajal, da ne sme jokati. No po kakem letu je tudi ta jok minil in zdaj se že zna postaviti zase. Zdaj ko je stara 2 leti, si pižamico sleče že sama, prav tako sama da dol pleničko, gre na kahlico, pri oblačenju pa ji pomagam. Še zmeraj je na jutranjem meniju jogurt 🙂 potem jo začnem nagovarjati, da se začne obuvati, vzame svojega zajčka ali kakšno drugo igračko in greva proti avtu. Zdaj smo v fazi petja pesmic, ki jih pojeva do vrtca, pogovoriva se, kdo jo bo prišel popoldan iskat v vrtec in pogovarjava se, kaj vidiva ob cesti, ali je sonček, dež ipd. Ko prideva do garderobe, se sama sezuje, obuje copatke, dava si lubčka in leti proti igralnici. Tam jo pričakajo njeni prijateljčki in tako se začne naš delovni dan! 🙂
Skratka, slabih izkušenj mi z vrtcem nimamo, kvečjemu same pozitivne. Se mi pa zdi, da je pri otroku pomembna rutina in to, da se nekaterim stvarem otroku prilagajaš ti, saj je vsak drugačen in ni enega pravila za vse.

Petra, mamica dveh deklic
Vrtec. Otroci jokajo. Tudi najina hčerka je. In tudi  jaz sem … a to so bile solze sreče. Sreče, zadovoljstva in miru, ko sem opazovala 7 malih bučk, sedečih na povšterčkih, ki so nasmejano prepevale “Barčica po morju plavaaa….”. Solze veselja, da smo z družino postali del vrtčevske zgodbe.
To naše “uvajanje”, bolje rečeno spoznavanje vrtca, tet in otrok je v našem vrtcu potekalo mirno, brez hitenja, s toplimi objemi, dotiki in poljubi. Čas uvajanja smo prilagajali in spreminjali glede na hčerkino sprejemanje  vrtca. Smo družina, ki se ogromno pogovarja … tudi vrtec je bila, in še vedno je, ena od tem pogovora v naši družini. Menim, da je pri uspešnem vključevanju hčerke v vrtec pomembno vplivalo najino zadovoljstvo, zaupanje vanj in sodelovanje staršev in tet v vrtcu.
Pocasi, a za vedno, je hčerka vzljubila tete, rajanje, ritem in postala del velike družine našega vrtca. Srečno!

Irena, mamica dveh fantov
Uf, uf uvajanje v vrtec … težka naloga za starše, še težja za otroke. Sama sem trenutno sredi hude čustvene krize in bi težko kaj produktivnega napisala. Vsi tisti dobrohotni nameni, saj bo, saj se bo navadil, me ne morejo umiriti in mi ne dajejo tolažbe, ko moram otroka skoraj dobesedno odtrgat od sebe in ga “poriniti” vzgojiteljici v roke.
O vzgojiteljicah ne bi želela izgubljati besed, res je, da imajo veliko izkušenj, res pa je, da starši najboljše poznamo svoje otroke. Torej, če mislite, da bo nekaj vašemu otroku pomagalo, vztrajajte na tem in se z vzgojiteljicami o tem lepo pomenite. Starejšemu sinu je veliko pomenilo, da sem prišla z njim v vrtec, v igralnico in potem nekaj časa bila z njim … Seveda sem to lahko prakticirala le en teden, kasneje pa mu je veliko pomenilo, da sem potem, ko sem ga oddala v igralnico, od zunaj pomahala skozi okno.
Potem vsakič mu povem točno kdaj, kdo in kako bo prišel ponj in se tega držim … To prakticiram tudi pri mlajšem, da povem, da ga ne puščam za dlje, da bo mamica ponj prišla po počitku, da bomo šli potem z bratom skupaj domov. Se mi zdi, da to je res zelo pomembno, da otroku daš vedeti, da ga ne zapuščaš, da se boste ločili le za nekaj časa, potem pa boste spet skupaj. Pri uvajanju je treba biti neomajen, ni popuščanja. Hudo mi je, da mlajši tako joka, a vem, da če bi rekla, da naj bo še danes doma, da ne naredim nikomur usluge. Zadnjič je bilo tako hudo, da sem njegove čevlje nesla kar v torbici, nisem ga mogla obuti, tako se je trgal iz rok, samo prijela sem ga in napokala v avto, kjer sem ga komaj zapela v stolčku … V sebi sem jokala …
Igračka-  to pomaga definitivno! Mi nimamo najljubše, niti ninice, dekice, a smo vseeno uvedli igračko. Vsak dan neseva s seboj backa Jona. Prvi dan sem mlajšemu rekla, da če mu bo hudo, če bo mislil na mamico, da v vrtcu ima zdaj backa Jona, ki ga čuva in gleda nanj, plus seveda vzgojiteljice, a ta včasih ne more. Bacek Jon pa je ves čas ob njem, lahko ga objame in mu da lupčka, pa spi lahko z njim … in res danes je spal z njim. Saj ko pridemo domov, ga ne povoha, a v vrtec ga nese in se spomni nanj in verjetno tudi na vse, kar sem mu rekla … Ne glede na to, kako se joka te dni, pa kljub temu, da vem, da se ne bo nehal tudi, če bi štiri ure sedela z njim pred igralnico, si vzamem 5 minut, da ga potolažim, objamem, lupčkam.  Nikoli ga ne “porinem” takoj vzgojiteljici v roke.
Najpomembnejše, zjutraj se zbudim dovolj zgodaj, tako da najprej sebe uredim potem pa še njiju. Pomaga, če smo zjutraj skulirani, ne pa da je že navsezgodaj samo eno vpitje in priganjanje – daj to, hitro ono, pejmo, pejmo …
Starši poslušajte sebe, poslušajte otroke, pogovarjajte se in sodelujte z vzgojiteljicami in potem gre.

FOOD&DIY

Spomin na prvo svečko

September 10, 2015

Sine edine je praznoval prvi rojstni dan. Ne vem zakaj, a tale prva svečka je bila kar čustvena. Leto je res tako hitro minilo, kljub rutini sleep-eat-shit-repeat. In na njegov rojstni dan sem zopet podoživljala to neverjetno izkušnjo poroda, ki mi je bila dana! Prav ponosna sem na sebe in se rada spominjam vseh tistih trenutkov. No prvo svečko z njegove torte sem morala shraniti. Je kar lep spomin, kajne? Najbolj mi je všeč to, da se vidi, da smo jo prižgali.
In res je bilo prav lepo praznovanje. Torto sem spekla sama. Prvo za sina, to je tudi ena prelomnica, ki mi veliko pomeni. Torta z osnovo iz piškotov in kokosove moke, potem je bila pa ena plast iz skute, druga pa s smetano. Na sliki se dobro vidi, da nisem slaščičarka. Zato zamižite na eno oko, ker vizualno ne izgleda prav lepo, v vsej evforiji sem pa še pozabila odstraniti papir za peko. In to je tudi vse, kar je ob koncu praznovanja ostalo: papir za peko 🙂

????????????????????????????????????

????????????????????????????????????