MOTHERHOOD

Uvajanje v vrtec

September 13, 2015

Upam, da še nisem prepozna in bo tole v pomoč!
Začelo se je novo vrtčevsko leto in prva uvajanja v vrtec. Da bo staršem lažje, sem povprašala diplomirano vzgojiteljico in pedagoško vodjo Baragovega vrtca Alenko Pelko, ki ima za seboj že 14 let izkušenj in je tudi sama mama trem otrokom, kaj lahko starši storijo, da bo uvajanje lažje:
1. starši morate biti mirni, otrok čuti, kadar je starš nervozen
2. starši morate zaupati ljudem, ki jim predajate svojega otroka
3. vzpostavite obred slovesa; otroci imajo radi rutino, da točno vedo, kaj bo sledilo. Poslovite se PRED igralnico (v garderobi) in ne zavlačujte. Če ste se npr. dogovorili za en objem in en poljub, se tega tudi držite! Otrok tako ve, da ko se bodo vrata igralnice odprla, bo vstopil. Tudi če bo jokal.
4. starši se morate zavedati, da se vsak otrok navadi in da je normalno, če otrok joka!

In še pomemben nasvet ga. Pelko: otroka naj uvaja tisti starš, ki je čustveno bolj stabilen!

Tukaj pa še nekaj izkušenj mamic:

Irena, mamica dveh fantov in deklice
Midva sva imela (imava) kar srečo. Že pri prvem otroku sva izbrala vrtec, v katerega sva res verjela in nama je bil občutek všeč. Potem sva spoznala še vzgojiteljico, ki sva ji takoj zaupala, sledila njenim načrtom oziroma priporočilom glede uvajanja otroka in ne spomnim se kakšne posebne krize. Mislim, da tudi otroci začutijo mir in zaupanje v starših in se temu primerno tudi odzovejo. Pri drugem in tretjem otroku pa je bilo še lažje za vse. Izkušnje so bile odlične in tako drugi kot tretji otrok sta že kar čakala, da se priključita vrtcu.
Pred vpisom v vrtec smo večkrat obiskali igrala (v parkih), omogočili druženje z vrstniki, se pogovarjali o vrtcu, brali knjige (Medo Jaka gre v vrtec 100x :).Potem smo skupaj pripravili nahrbtnik, kupili copatke – ta priprava je bila vsakemu zelo všeč – in ponosno odkorakali v vrtec 🙂 Pri najmlajšemu opazim pa eno posebnost. Veliko bolj sodeluje in gre lepo v vrtec, če ni lačen. Tako da ima že pred odhodom od doma obilen zajtrk. In potem se mirno odpraviva proti vrtcu – brez težav. Pred igralnico pa vedno nasmeh, objem in poljubček. Prepustim mu, da potrka na vrata (to mu je všeč), mu jih pomagam odpreti, potem pa samo še pozdravim vzgojiteljice in čim hitreje! grem.

Maja, mamica deklice
Našo malo smo na vrtec začeli pripravljati že zelo zgodaj. Ko je bila stala okrog 5-6 mesecev ali pa še prej, smo zašli v kakšno igralnico, in še ko se ni premikala in je samo sedela ali pa samo ležala, je že bila sredi svojih vrstnikov. Otročke smo ves čas vključevali v njeno življenje, na prvo “zabavo” je šla že pri enem mesecu :).
Ker babic nimamo na dosegu rok, je že pri 12. mesecih najprej šla za en teden v varstvo k varuški, katero sta z očijem en dan prej obiskala za par uric, v ponedeljek pa sem jo jaz s cmokom v grlu odpeljala k njej. Brez problema! 🙂 Nobenega jokanja, nobenega oklepanja mamice, varuška me je vsako uro obveščala, kaj sta delali in tako je že en teden pred vrtcem preživela pri neki “tuji” osebi. Brez težav.
Potem pa je prišel dan za vrtec. Ves čas smo jo pripravljali, da bo šla v vrtec, k prijateljčkom, da bodo tam vzgojiteljice, da se bodo igrali, ustvarjali, plezali, telovadili …
Prvi dan smo šli vsi trije skupaj. Prišli smo do garderobe, že je imela označeno svojo omarico. Prebrali smo ji, kdo bo sedel zraven nje, jo preobuli v copatke in smo šli, (NIKOLI je ne nosimo v vrtec, sem mnenja da pač otrok od avta do igralnice mora iti peš), šla je peš, odprli smo vrata, začela je objemati vse svoje prijateljčke, ja dobesedno jih je začela objemati! Še midva nisva mogla verjeti, da bo tako, pa čeprav sva največja zagovornika vrtca, in servica babic, tudi če bi imela to možnost, ne bi nikoli izkoristila. Zapodila se je med igrače in se igrala, začela po svoje komunicirati s svojimi novimi sošolci in po nekje 2 urah smo vrtec zapustili. Drugi dan sem jo že pustila tam kako uro, tretji dan je šel z njo oči, jo je pustil že do kosila, četrti dan je v vrtcu spala. Uvajenje je potekalo brez  vseh težav.
Kriza se je pri nas začela po nekje enem mesecu, ko je prišlo do situacije, da se me je zjutraj oklepala. Meni je bilo tako noro hudo, da je jutranjo vožnjo v vrtec za kakšne dva dni prevzel oči. Potem je bilo spet ok. Popoldanski jok je bil prisoten precej dalj časa. Ko sem ob 17:00 vsa izmučena prišla iz službe in ko me je zagledala na vratih, se je začela jokati in se me je oklepala vse čas. To je trajalo kar nekaj časa, včasih sva bila obadva že na koncu z živci, priznam, ker niti nisva vedela ali je to od vrtca ali je od zobkov (naenkrat so ji rasle vse štiri štirke), ampak vsakič znova sva ji prigovarjala, da je v vrtcu super, da mami in oči prideta popoldan, da midva morava v službo.
Midve imava zjutraj vsak dan isti ritual. Ko je bila stara okrog enega leta sem jo jaz preoblekla, pojedla je jogurt in šli sva do avta. V avtu sva se pogovarjali, kaj bodo počeli v vrtcu, da jo pride potem iskat oči in če ji bo kateri otroček nagajal, da ne sme jokati. No po kakem letu je tudi ta jok minil in zdaj se že zna postaviti zase. Zdaj ko je stara 2 leti, si pižamico sleče že sama, prav tako sama da dol pleničko, gre na kahlico, pri oblačenju pa ji pomagam. Še zmeraj je na jutranjem meniju jogurt 🙂 potem jo začnem nagovarjati, da se začne obuvati, vzame svojega zajčka ali kakšno drugo igračko in greva proti avtu. Zdaj smo v fazi petja pesmic, ki jih pojeva do vrtca, pogovoriva se, kdo jo bo prišel popoldan iskat v vrtec in pogovarjava se, kaj vidiva ob cesti, ali je sonček, dež ipd. Ko prideva do garderobe, se sama sezuje, obuje copatke, dava si lubčka in leti proti igralnici. Tam jo pričakajo njeni prijateljčki in tako se začne naš delovni dan! 🙂
Skratka, slabih izkušenj mi z vrtcem nimamo, kvečjemu same pozitivne. Se mi pa zdi, da je pri otroku pomembna rutina in to, da se nekaterim stvarem otroku prilagajaš ti, saj je vsak drugačen in ni enega pravila za vse.

Petra, mamica dveh deklic
Vrtec. Otroci jokajo. Tudi najina hčerka je. In tudi  jaz sem … a to so bile solze sreče. Sreče, zadovoljstva in miru, ko sem opazovala 7 malih bučk, sedečih na povšterčkih, ki so nasmejano prepevale “Barčica po morju plavaaa….”. Solze veselja, da smo z družino postali del vrtčevske zgodbe.
To naše “uvajanje”, bolje rečeno spoznavanje vrtca, tet in otrok je v našem vrtcu potekalo mirno, brez hitenja, s toplimi objemi, dotiki in poljubi. Čas uvajanja smo prilagajali in spreminjali glede na hčerkino sprejemanje  vrtca. Smo družina, ki se ogromno pogovarja … tudi vrtec je bila, in še vedno je, ena od tem pogovora v naši družini. Menim, da je pri uspešnem vključevanju hčerke v vrtec pomembno vplivalo najino zadovoljstvo, zaupanje vanj in sodelovanje staršev in tet v vrtcu.
Pocasi, a za vedno, je hčerka vzljubila tete, rajanje, ritem in postala del velike družine našega vrtca. Srečno!

Irena, mamica dveh fantov
Uf, uf uvajanje v vrtec … težka naloga za starše, še težja za otroke. Sama sem trenutno sredi hude čustvene krize in bi težko kaj produktivnega napisala. Vsi tisti dobrohotni nameni, saj bo, saj se bo navadil, me ne morejo umiriti in mi ne dajejo tolažbe, ko moram otroka skoraj dobesedno odtrgat od sebe in ga “poriniti” vzgojiteljici v roke.
O vzgojiteljicah ne bi želela izgubljati besed, res je, da imajo veliko izkušenj, res pa je, da starši najboljše poznamo svoje otroke. Torej, če mislite, da bo nekaj vašemu otroku pomagalo, vztrajajte na tem in se z vzgojiteljicami o tem lepo pomenite. Starejšemu sinu je veliko pomenilo, da sem prišla z njim v vrtec, v igralnico in potem nekaj časa bila z njim … Seveda sem to lahko prakticirala le en teden, kasneje pa mu je veliko pomenilo, da sem potem, ko sem ga oddala v igralnico, od zunaj pomahala skozi okno.
Potem vsakič mu povem točno kdaj, kdo in kako bo prišel ponj in se tega držim … To prakticiram tudi pri mlajšem, da povem, da ga ne puščam za dlje, da bo mamica ponj prišla po počitku, da bomo šli potem z bratom skupaj domov. Se mi zdi, da to je res zelo pomembno, da otroku daš vedeti, da ga ne zapuščaš, da se boste ločili le za nekaj časa, potem pa boste spet skupaj. Pri uvajanju je treba biti neomajen, ni popuščanja. Hudo mi je, da mlajši tako joka, a vem, da če bi rekla, da naj bo še danes doma, da ne naredim nikomur usluge. Zadnjič je bilo tako hudo, da sem njegove čevlje nesla kar v torbici, nisem ga mogla obuti, tako se je trgal iz rok, samo prijela sem ga in napokala v avto, kjer sem ga komaj zapela v stolčku … V sebi sem jokala …
Igračka-  to pomaga definitivno! Mi nimamo najljubše, niti ninice, dekice, a smo vseeno uvedli igračko. Vsak dan neseva s seboj backa Jona. Prvi dan sem mlajšemu rekla, da če mu bo hudo, če bo mislil na mamico, da v vrtcu ima zdaj backa Jona, ki ga čuva in gleda nanj, plus seveda vzgojiteljice, a ta včasih ne more. Bacek Jon pa je ves čas ob njem, lahko ga objame in mu da lupčka, pa spi lahko z njim … in res danes je spal z njim. Saj ko pridemo domov, ga ne povoha, a v vrtec ga nese in se spomni nanj in verjetno tudi na vse, kar sem mu rekla … Ne glede na to, kako se joka te dni, pa kljub temu, da vem, da se ne bo nehal tudi, če bi štiri ure sedela z njim pred igralnico, si vzamem 5 minut, da ga potolažim, objamem, lupčkam.  Nikoli ga ne “porinem” takoj vzgojiteljici v roke.
Najpomembnejše, zjutraj se zbudim dovolj zgodaj, tako da najprej sebe uredim potem pa še njiju. Pomaga, če smo zjutraj skulirani, ne pa da je že navsezgodaj samo eno vpitje in priganjanje – daj to, hitro ono, pejmo, pejmo …
Starši poslušajte sebe, poslušajte otroke, pogovarjajte se in sodelujte z vzgojiteljicami in potem gre.

You Might Also Like

No Comments

Leave a Reply